Ko potuješ sam, s fotoaparatom na rami in brez določenega cilja, hitro ugotoviš, da udobje pri hoji ni nekaj samoumevnega. Ko sem pred leti začel raziskovati nove poti, od alpskih prelazov do tihih uličic v majhnih mestih, sem spoznal, da klasični športni čevlji preprosto ne sledijo mojemu tempu. Prav zato sem se prvič ustavil pred izložbo znamke vivobarefoot ljubljana in začel razmišljati o čevljih, ki obljubljajo bolj naravno izkušnjo gibanja.
Prvi par sem kupil z nekoliko skepticizma. Zdelo se mi je, da bo tanka podlaga pomenila manj zaščite in več utrujenosti, a zgodilo se je ravno nasprotno. Na enem izmed mojih solo potovanj po Balkanu sem prav v njih prehodil več kot sto kilometrov v dveh tednih. Vsak kamenček pod nogami sem čutil kot del pokrajine, ne kot oviro. Ta povezanost z naravo je bila nenavadno sproščujoča in od takrat naprej jih imam vedno v nahrbtniku.
Seveda pa niso vsi trenutki idealni. V deževnem Sarajevu sem ugotovil, da bi podplat lahko imel nekoliko boljši oprijem na mokrem tlaku. Takrat sem si rekel, da bi blagovna znamka lahko investirala več v raznolikost materialov glede na različne vremenske razmere. Kljub temu sem se v njih počutil varno in pristno, brez tistega občutka, da stojim na plasti pene, ki me ločuje od sveta.
Moj najljubši model so preprosti nizki čevlji v temno sivi barvi, ki jih kombiniram tako z outdoor hlačami kot s kavbojkami, kadar grem zvečer med ljudi. Ta vsestranskost je nekaj, kar mi kot popotniku veliko pomeni. Ne želim s seboj nositi treh parov čevljev, če lahko en par opravi vse. Poleg tega izgledajo dovolj nenavadno, da pogosto sprožijo pogovor – več kot enkrat me je kdo v hostlu vprašal, zakaj so tako drugačni, kar je hitro vodilo do zanimivih debat o minimalističnem življenjskem slogu.
Če bi moral dati kakšen nasvet podjetju, bi rekel, naj še naprej stavi na trajnostne materiale, a naj hkrati posluša uporabnike, ki se znajdemo v resničnih razmerah na cesti. Nekateri modeli so odlični v mestu, drugi v gorah, a kot nekdo, ki hodi po obeh terenih, bi si želel nekaj več univerzalnih rešitev. To bi znamko naredilo še bližje ljudem, kot sem jaz – tistim, ki živimo med svobodo poti in radovednostjo vsakdana.
Zame vivobarefoot ni le čevelj, ampak majhen korak proti temu, da se spomnim, kako hoditi naravno. In v svetu, kjer nas pogosto vse vleče v hitrejše in bolj umetne načine življenja, je to občutek, ki ga ne dam zlahka iz rok.
